Slovenščina
English US
Tortour Challenge 2022
Ko je bila že tretjič odpovedana/prestavljena dirka Red Bull Trans Siberian Extreme, se je bilo treba odločiti za alternativni plan dirk. Glavni cilj sezone je tako postala dirka preko zahoda (Race across the West) v juniju, avgusta pa kot že 12x doslej na Tortour. Vprašanje je bilo le ali bom našel ekipo ali bo treba solo. Ker ekipe ni bilo na vidiku, sem se odločil za solo varianto, zaradi poškodbe stopal na RAW-u, bolj natančno desne pete, pa sem se odločil za skrajšano verzijo Tortour Challenge, ki je dolga “samo” 580km. Razmišljanje je bilo, da bo to dovolj za testiranje pripravljenosti, vseeno pa ne pretiravanje kar se tiče (morebitnih) bolečin v peti.
Po RAW-u sem se dobro odpočil in s pomočjo kinezio traku, je bolečina v desni peti izginila, seveda pa nisem vedel točno kaj pričakovati ob večji obremenitvi na dirki. Vsekakor je bil plan začeti ne preveč intenzivno in kasneje stopnjevati tempo ter po možnosti ujeti konkurente pred mano. Konkurence nisem ravno poznal in moram reči, da sem bilj bolj fokusiran na svojo vožnjo, pa naj bo kar bo kar se tiče uvrstitve. Zadevo je zakompliciral še sistem, kjer so self-supported kolesarji dobili 1 uro prednosti pred nami z podporo (spremstvom) in na palec se je to zdela kar poštena odločitev.
Kar se tiče prehrane, je že kar dolga leta moj plan zaužiti 350-400kCal/uro in zadnje čase te potrebe pokrije Nduranz Nrgy Unit Drink 90 in ploščice. Bolj natančno 270kCal v napitku + ena ploščica na uro = okoli 370kCal. Ker sem moral prvo časovno postajo (52km) prekolesariti brez spremstva, sem dal v žep 2 ploščici, na kolo 2 bidona in gas! Startal sem bolj proti koncu, saj sem se odločil, da na virtualnem prologu ne bom preveč švical. Pri 36 prijavljenih, bi mi to lahko odneslo maksimalno 18minut in to se mi je zdelo nepomembno dirki, ki bo predvidoma trajalao 19-21 ur. Startal sem res počasi, ker so bila tudi navodila organizatorjev taka, da moraš po kolesarskih stezah v Zurichu voziti počasi (20km/h), dokler ne vidiš komisarja, ki da znak za začetek dirke. No, tega komisarja ni bilo nikjer, zato sem verjetno počasno vožnjo nadaljeval malce predaleč. Pa nič hudega, sem bil vsaj dobro ogret. ;)
Potem je začelo lepo letet, še vedno pa sem se držal načrta po ravnem 65-75%FTP in v klance do max. 90%FTP. Tega sem se kar lepo držal in kljub temu prehitel kar nekaj svojih konkurentov v 50+ kategoriji. Žal je kake pol ure po startu začelo tudi deževati, na kar sem bil pripravljen z Gabba dresom in galošami za dež. Ja, napovedana je bila deževna noč. Na prvi postaji me je čakala Irma in dobil sem novi bidon z napitkom. Potem pa gas naprej v deževno noč. Žal se je intenzivnost dežja povečevala in po nekaj urah me je začelo zebsti, tako da sem se moral ustaviti in dodati anorak za dež in pokrivalo za čelado. To nam je vzelo le par minut in se je splačalo, saj sem se hitro pogrel.
Ja, žal je po 4 urah power meter crknil in moral sem se zanesti na svoj občutek. No za občutek, v prvih 4 urah sem se res lepo držal plana in imel NP (nevtralizirana moč) 72% FTP. V dva daljša klanca (Brunner in Jaun Pass) sem prehitel še nekaj konkurentov, pa tudi mene so začele prehitevati hitrejše ekipe. Tudi prehrana je bila nekje do sredi noči po planu, kasneje pa sem ob močnem nalivu malo izgubil tek in voljo do žvečenja, sem pa dodal nekaj Gelov, predvsem kofeinski so mi pasali sredi noči, za malo poživitve in prebujanja.
Po celi noči dežja, je bilo sredi dopoldneva lepo čutit celo nekaj sončnih žarkov na obrazu. Zgornji del opreme se mi je začel celo sušiti, seveda so bile Nogavice v sprintaricah in dežnih galošah popolnoma premočene. Ko smo preverili, da bo suho vreme zdržalo (naj bi) do Zuricha, sem si na predzadnji postaji vzel čas in se preoblekel/preobul. Ni bilo škoda izgubiti 10minut časa, ker občutek v suhih sprintaricah in na soncu je bil nepozaben. Lahko sem ga začel gonit kot je treba , še malo bolj, ko sem izvedel, da je bil drugouvrščeni Poggio le 12 minut pred mano na postaji. Ko sem ga po nekaj kilometrih zagledal pred sabo, sem lahko še malo dodal po gasu in v enega izmed klancev sem ga končno dohitel in prehitel. Naslednja naloga je bila, poskušati se čimbolj približati vodilnemu Lauku, ki je imel sicer dobre pol ure prednosti, ampak na ultra dirkah pač nikoli ne veš, kako se človek počuti in kako se bo razpletlo.
No, razpletlo se je tako, da je po kake pol ure razbesnelo neurje z hudim nalivom. Tako hudim, da mi je navigacija zatajila, da ne omenjam zavore, ki so na karbonskih obročih potrebovale 30-40m, da sploh začnejo prijemat in so me v gostem prometu kar nekajkrat spravile v precejšnjo zadrego/nevarnost. Na križiščih sem moral tako ali tako čakat spremljevalno vozilo, da so me z napotki spravili v pravo smer. Tako je bilo mojega lova na zmago efetkivno konec. Čeprav priznam, da realno niti v sončnem vremenu Lauka po vsej verjetnosti ne bi mogel ujeti. Tista ura handicapa je bila pač preveč glede na kvaliteto samo-oskrbnih kolesarjev.
Z drugim mestom v kategoriji sem bil zadovoljen, še bolj pa z dejstvom, da sem bil na koncu dirke še dovolj svež/močan za napad na stopničke/zmago. Tudi prehrana Nduranz je delovala perfektno, v 20 urah vožnje sem popil 19 bidonov Nduranz Nrgy Unit Drink 90 in dodal 14 ploščic ter 5 gelov, torej zelo blizu tega, kar sem planiral pred dirko. Tudi dežna oprema je bila dodobra preizkušena in na srečo dobrih 15 ur močenja na dežju ni pustilo nobenih zdravstvenih posledic.
Sem bil pa ponovno opomnjen, da v primeru dežja disk zavore na specialki le niso tako napačna izbira. Morda si bo treba omisliti to na naslednjem N+1 kolesu? ;)
